Žensko v burkiniju naj bi pregnali iz bazena na Mariborskem otoku: upravljavec pojasnil, za kaj je šlo
Na kopališču Mariborski otok je te dni odjeknila zgodba, ki je hitro prerasla v širšo razpravo o pravilih na javnih kopališčih, verski svobodi in enaki obravnavi obiskovalcev. Po informacijah, ki so jih poslušalci posredovali Radiu Maribor, naj bi zaposleni žensko, oblečeno v burkini, pozvali, naj zapusti bazen. Primer je na družbenih omrežjih sprožil številne odzive, vendar okoliščine dogodka za zdaj niso uradno potrjene. Upravljavec kopališča medtem poudarja, da burkini kot tak ni prepovedan – ključen naj bi bil material kopalnega oblačila.
Kaj naj bi se zgodilo?
Po informacijah, ki so jih prejeli pri Radiu Maribor, naj bi obiskovalko med kopanjem zaposleni opozorili, da njeno oblačilo ni primerno za uporabo v bazenu.
Po navedbah poslušalcev naj bi jo nato pozvali, naj bazen zapusti. V zgodbi se je pojavila tudi trditev, da je bilo v istem času kopanje dovoljeno skupini moških, ki naj bi bili oblečeni v spodnje perilo.

Prav ta podrobnost je dodatno razburila javnost, saj se je postavilo vprašanje, ali so bila pravila za različne obiskovalce uporabljena enako. Vendar za zdaj ni uradne potrditve vseh teh navedb.
Burkini sam po sebi ni prepovedan
Upravljavec kopališča, občinsko podjetje Šport Maribor, je pojasnil, da pravila kopališča ne prepovedujejo burkinija kot takšnega.
Tomi Prosnik je za Radio Maribor pojasnil, da je kopanje dovoljeno v kopalkah oziroma oblačilih, ki so namenjena kopanju v vodi. Problem naj bi predstavljala predvsem oblačila iz materialov, ki niso primerni za kopanje.
Takšna oblačila se lahko napijejo vode, postanejo težja in s tem predstavljajo tudi varnostno tveganje za kopalca.
Torej ni šlo nujno za versko vprašanje
Prav tu je nastal pomemben zaplet.
Če je bila obiskovalka opozorjena zato, ker njeno konkretno oblačilo ni bilo izdelano iz materiala, namenjenega kopanju, potem razlog ni povezan z njeno vero, temveč s pravili kopališča.
Burkini je namreč lahko izdelan iz materiala, ki je namenjen uporabi v vodi. V takšnem primeru po pojasnilu upravljavca njegova uporaba sama po sebi ni prepovedana.
Vprašanje pa ostaja: so bila pravila uporabljena za vse?
Prav zaradi navedb o drugih kopalcih se je odprlo še drugo vprašanje.
Če bi se izkazalo, da so zaposleni pravilo o primernih kopalnih oblačilih uporabili samo pri eni obiskovalki, medtem ko so drugim dovolili kopanje v oblačilih, ki prav tako niso bila primerna, bi bilo treba pojasniti, zakaj je prišlo do različne obravnave.
Za zdaj pa ni dovolj informacij, da bi lahko zanesljivo sklepali, da se je to tudi dejansko zgodilo. Pri občutljivih vprašanjih, povezanih z vero in diskriminacijo, je zato pomembno ločiti med pričevanji obiskovalcev in uradno potrjenimi dejstvi.
Podobni primeri so se pojavili tudi v Avstriji
Razprava o burkiniju ni nova niti v drugih evropskih državah.
V Avstriji sta se letos pojavila dva primera, povezana z uporabo takšnih kopalnih oblačil. V enem primeru je sodišče v Salzburgu presodilo, da je bila zavrnitev dveh muslimank v hotelskem bazenu diskriminatorna. Med drugim je bilo ugotovljeno, da hotel ni imel jasno zapisanih in enotnih pravil glede kopalnih oblačil.
V drugem primeru na Tirolskem pa je bilo pravilo drugačno. Upravljavec naravnega kopališča je uporabo nekaterih oblačil omejil zaradi posebnosti sistema biološkega čiščenja vode. Po njegovih navedbah pravilo ni veljalo samo za burkini, temveč tudi za druga zaščitna oblačila, ki niso namenjena običajnemu kopanju.
Kaj bo pokazala razjasnitev primera?
Primer z Mariborskega otoka je tako odprl precej širše vprašanje, vendar je za zdaj najpomembneje ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo.
Upravljavec vztraja, da burkini kot tak ni prepovedan, temveč morajo biti kopalna oblačila primerna za uporabo v vodi. Če je bilo pravilo uporabljeno enako za vse obiskovalce, gre predvsem za vprašanje kopališkega reda.
Če pa bi se pokazalo, da je bila obiskovalka obravnavana drugače zaradi svoje verske pripadnosti, bi se odprlo tudi vprašanje morebitne diskriminacije.
Za zdaj pa ostaja bistveno, da konkretni dogodek ni uradno potrjen v vseh podrobnostih, zato je treba z dokončnimi zaključki počakati na pojasnjenja odgovornih.





