.png)
Ko se pojavijo očitki o korupciji, spornih poslih ali zlorabi položaja, se politična razprava hitro preseli drugam. Namesto odgovorov na neprijetna vprašanja javnost posluša o globoki državi, orkestriranih napadih, političnem pregonu in celo o sezoni lova.
Takšno retoriko uporabljajo stranke razširjene koalicije Janeza Janše, čeprav imajo v rokah pomembne vzvode oblasti. SDS, NSi, Demokrati in Resnica različne afere umeščajo v širšo pripoved o političnem obračunavanju.
Znan komunikacijski vzorec
Gre za komunikacijski vzorec, ki ga poznamo tudi iz mednarodnega populizma. Politik se iz tistega, ki mora pojasnjevati svoje ravnanje, prelevi v žrtev domnevno močnejših sil.
Ključno vprašanje je, zakaj je politično koristno biti preganjan, tudi ko si na oblasti. Pri tem se odpirata še dve vprašanji: kako takšna strategija mobilizira volivce in kaj pomeni za politično odgovornost.
Kako deluje zamenjava vlog?
V običajni demokratični razpravi je razmerje razmeroma jasno. Novinarji, opozicija, nadzorne institucije in javnost postavljajo vprašanja, tisti, ki odločajo, pa nanje odgovarjajo. Ko se pojavi očitek, bi pričakovali pojasnilo, dokumente ali vsaj konkreten odgovor.
Pri opisani strategiji se zgodi nekaj drugega. Težišče se s same zadeve prestavi na to, kdo vprašanje postavlja in zakaj. Očitek ni več povod za pojasnjevanje, temveč dokaz, da obstaja nekdo, ki politika preganja.
Tako se osrednja tema razprave spremeni. Namesto vprašanja »Kaj se je zgodilo?« se pojavi vprašanje »Kdo se nam hoče maščevati?«. Prvega je običajno treba utemeljiti z dejstvi, drugega pa je mogoče razlagati povsem drugače.
Zakaj je vloga žrtve privlačna?
Zgodba o preganjanju je preprosta, čustvena in lahko razumljiva. Podpornike združuje okoli skupnega »nasprotnika«, ki je pogosto precej nejasno opredeljen: globoka država, mediji ali skrite sile v ozadju.
Hkrati v ozadje potisne podrobnosti posameznih afer, ki so pogosto zapletene in zahtevajo daljšo razlago. Če je vsak očitek del »orkestriranega napada«, se podpornikom ni treba ukvarjati z vsebino posamezne zadeve.
Prav zato strokovnjaki takšen pristop povezujejo s populizmom po svetu. Tam se pogosto ponavlja ista zgodba: »mi« proti »njim«, pri čemer so »oni« vedno močnejši, četudi je politik sam na oblasti.
Kaj to pomeni za odgovornost?
Strokovnjakinja za komuniciranje opozarja na nevaren preobrat. Če vsako legitimno vprašanje postane sovražni napad, se lahko oblast vse bolj izmika odgovornosti.
Poenostavljeno rečeno: če je vsaka kritika že vnaprej označena za politični pregon, za resnična vprašanja ni več prostora. Javnost težje loči med utemeljenimi očitki in tistimi, ki jih izrekajo zgolj zaradi političnih razlogov, saj se vse skupaj znajde v istem košu.
Odgovornost pa je ena temeljnih stvari demokracije. Tisti, ki ima v rokah vzvode oblasti, mora biti pripravljen pojasnjevati svoje odločitve, še posebej ko gre za denar, posle in položaj.
Na kaj naj bodo pozorni bralci?
Pri spremljanju političnih razprav je lahko koristno nekaj preprostih vprašanj:
- Ali je na konkreten očitek podan konkreten odgovor?
- Ali se razprava seli k vprašanju, kdo očitek izreka, ne pa k temu, kaj trdi?
- Ali so uporabljeni izrazi, kot sta »globoka država« in »pregon«, podprti s pojasnilom, ali le ponavljani kot slogan?
Ni nujno, da so vsi očitki upravičeni, prav tako pa ni nujno, da je vsak odgovor izmikanje. Pomembno je, da se pojasnilo dejansko pojavi, ne glede na to, kdo je na oblasti.
Stranke razširjene koalicije Janeza Janše – SDS, NSi, Demokrati in Resnica – afere umeščajo v širšo pripoved o političnem obračunavanju. Ali ta pripoved prepriča volivce, bo pokazal čas, vprašanje politične odgovornosti pa ostaja odprto.
