.png)
Zgodba iz Arta pri Studencu v občini Sevnica buri duhove. 42-letna Darja R. naj bi najbolj ranljive izkoriščala za smeh in zabavo, ponižujoče posnetke pa naj bi nato pošiljala drugim.
Gre za enoto, ki deluje pod okriljem Doma upokojencev in oskrbovancev (DUO) Impoljca. Namenjena je institucionalnemu varstvu in oskrbi odraslih oseb s posebnimi potrebami.
Kdo biva v enoti?
V enoti v Artu so oskrbovane osebe z motnjami v duševnem razvoju in tiste z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Gre torej za ljudi, ki so v vsakdanjem življenju pogosto odvisni od pomoči drugih.
Prav zato je v takih ustanovah zaupanje ključno. Oskrbovanci se težko sami zavarujejo pred neprimernim ravnanjem, še težje pa o njem spregovorijo.
Kaj sploh pomeni institucionalno varstvo?
Institucionalno varstvo pomeni, da za osebe, ki same ne zmorejo poskrbeti zase, skrbi organizirana ustanova. Zaposleni jim pomagajo pri vsakdanjih opravilih, negi in bivanju, svojci pa se na to oskrbo zanesejo in verjamejo, da so njihovi najdražji na varnem.
Takšno delo zahteva veliko potrpežljivosti, spoštovanja in odgovornosti. Ko je zaupanje zlorabljeno, to ne prizadene le posameznikov, ampak tudi ugled ustanove in vseh, ki v njej delajo pošteno.
Snemanje naj bi trajalo dlje časa
Po navedbah vira naj bi Darja R. ponižujoče posnetke snemala skozi daljše časovno obdobje. Posnetke naj bi nato pošiljala drugim, kar zgodbo naredi še težjo.
Ni šlo torej le za enkraten posnetek, ampak naj bi bilo snemanje trajajoče. Ravno to bralce najbolj zgrozi, saj je šlo po navedbah za ljudi, ki se ne morejo upreti ali zaščititi.
Ker gre za navedbe, da naj bi se to dogajalo, je pomembno poudariti, da so to trditve o dogajanju, ne dokončna sodba o vseh okoliščinah primera.
Zakaj takšne zgodbe tako zadenejo?
Osebe s posebnimi potrebami imajo enako pravico do dostojanstva, zasebnosti in spoštljivega ravnanja kot vsi drugi. Če se jih snema in izpostavlja posmehu, je to poseg v njihovo dostojanstvo.
Posnetki, ki enkrat zaživijo v pogovornih skupinah ali v krogu znancev, se težko ustavijo. Kdor jih prejme in posreduje naprej, zgodbo samo še podaljša.
Poleg tega osebe z motnjami v duševnem razvoju ali dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju pogosto ne morejo povsem presoditi, kaj se s posnetkom dogaja, in zanj ne morejo dati prostovoljnega soglasja. Zato je njihova zasebnost še bolj odvisna od odgovornosti drugih.
Strokovnjaki in ustanove pogosto opozarjajo, da je pri delu z ranljivimi skupinami nujna previdnost. Poudarjajo tudi jasna pravila glede snemanja in varovanja podatkov, saj gre za zelo občutljive stvari.
Kaj lahko naredite vi?
Če kdaj prejmete posnetek, v katerem se nekdo norčuje iz ranljive osebe, ga ne delite naprej. Vsako novo posredovanje pomeni novo ponižanje za osebo na posnetku.
Če sumite, da se v kateri koli ustanovi z oskrbovanci ravna neprimerno, to sporočite pristojnim. Obrnete se lahko na policijo ali na vodstvo ustanove, odvisno od okoliščin.
Svojci naj bodo pozorni na morebitne spremembe v vedenju bližnjih, na njihovo razpoloženje in na to, kako govorijo o ljudeh, ki skrbijo zanje. Redni obiski in odprt pogovor so ena najpreprostejših oblik zaščite.
Pomembno je tudi, da o tem govorimo. Ljudje s posebnimi potrebami potrebujejo glasne zagovornike, ker se sami pogosto ne morejo postaviti zase.
Ranljivi si zaslužijo zaščito
Oskrba odraslih oseb s posebnimi potrebami temelji na zaupanju družin, družbe in samih oskrbovancev. Ko se to zaupanje zruši, je posledic lahko veliko, tudi če jih navzven ni vedno videti.
Zgodba iz Arta pri Studencu je opomnik, da je spoštovanje drugega najpomembnejše prav tam, kjer je človek najmanj sposoben zaščititi samega sebe.
Dodatnih podrobnosti o primeru, ki bi jih lahko razumeli kot dokončne, v viru ni. Zato ostaja pomembno, da ločimo med navedbami in tem, kar bo morda ugotovljeno v nadaljevanju.
