data-nosnippet>
Na hrvaški obali se tudi letos veliko govori o cenah, turistični sezoni in vprašanju, koliko so obiskovalci še pripravljeni plačati za počitnice. Zanimivo mnenje je tokrat prišlo od Nemca Christopha, ki je z Bračem že dolgo povezan. Na otoku si je kupil hišo, tam spletel prijateljstva in ga skozi leta začel doživljati precej drugače kot običajen turist.
Prav zato ga spremembe, ki jih opaža v zadnjih letih, še toliko bolj motijo. Po njegovem težava ni v tem, da bi bili tuji obiskovalci brez denarja. Nasprotno, pravi, da imajo denar, vendar postajajo vse bolj pozorni na razmerje med ceno in kakovostjo. Če je cena visoka, pričakujejo tudi ustrezno storitev, odnos in izkušnjo.
Visoke cene niso več samo vprašanje denarja
Christoph, ki prihaja iz Frankfurta, je vajen visokih življenjskih stroškov. Prav zato primerjava z nemškim mestom zanj ni preprosta.
Po njegovih besedah ga ne moti samo dejstvo, da so nekatere stvari na Hrvaškem postale dražje. Bolj ga skrbi občutek, da se je pri delu turistične ponudbe izgubilo ravnovesje med tem, kar gost plača, in tem, kar za svoj denar dejansko prejme.
Kot primer omenja običajne obroke, katerih cena lahko doseže 20 ali 25 evrov, medtem ko naj bi bilo treba za zrezek odšteti okoli 35 evrov. Pri tem ne trdi, da si obiskovalci takšnih cen ne morejo privoščiti. Njegovo vprašanje je predvsem, ali so takšne cene glede na ponudbo dolgoročno vzdržne.
»Denar imamo, vendar želimo vedeti, kaj dobimo zanj«
Ena od glavnih misli njegovega sporočila je, da visoka kupna moč turistov še ne pomeni njihove pripravljenosti plačevati prav vsake cene.
Po njegovem mnenju lahko gost sprejme višji račun, če ima občutek, da je zanj dobil kakovostno storitev. Če pa cena raste hitreje kot kakovost, se lahko hitro pojavi nezadovoljstvo.
Prav tu vidi največjo nevarnost za priljubljene hrvaške turistične kraje. Gostje imajo danes veliko možnosti. Primerjajo lahko različne destinacije, cene nastanitev, restavracij in drugih storitev ter se odločijo, kam bodo odšli naslednje leto.
Spremenil se je tudi odnos do gostov
Christoph se spominja časov, ko je bila turistična sezona pomemben del življenja na otoku, vendar po njegovem ni določala prav vsega.
Spominja se bolj sproščenega vzdušja, ko so domačini tudi sredi sezone našli čas za kavo, pogovor ali druženje. Turizem je bil pomemben vir prihodkov, vendar je bil hkrati le eden od delov vsakdanjega življenja.
Danes ima občutek, da je turistična sezona za mnoge postala precej bolj osrednja. Zaradi tega naj bi se po njegovem spremenil tudi odnos do obiskovalcev.
To je zanj pomembnejše od posameznega računa v restavraciji. Če se gost začne počutiti kot nekdo, ki je predvsem vir prihodka, lahko sčasoma izgubi občutek povezanosti z destinacijo.
Tudi en evro za prho ima lahko simbolni pomen
Med primeri sprememb omenja tudi plačljivo prho v javnem zalivu. Sam znesek ga ne moti. Pravi, da en evro za prhanje nikogar ne bo spravil v finančne težave.
Toda po njegovem pri tem sploh ne gre za en evro.
Gre za vprašanje, ali je treba prav vsako stvar, ki je bila nekoč vključena v izkušnjo ob morju, danes posebej zaračunati.
Prav takšni majhni primeri lahko po njegovem ustvarijo širši občutek, da je dopust postal niz dodatnih stroškov. Posamezen znesek morda ni velik, toda ko se jih nabere več, lahko obiskovalec dobi občutek, da za vsak korak poseže v denarnico.
Na Braču se je nekoč počutil kot doma
Christophova zgodba je nekoliko drugačna od običajnih kritik turistov, saj je z otokom povezan že vrsto let.
Na Braču ima svojo hišo, tam pozna ljudi in je skozi leta ustvaril prijateljstva. Zato se ni več počutil kot klasičen turist, ki pride za nekaj dni in nato odide.
Prav ta občutek se je po njegovih besedah začel spreminjati.
Če se obiskovalec, ki se desetletja vrača na isto mesto, začne počutiti nezaželenega ali zgolj kot vir denarja, je to lahko za turistično destinacijo veliko večji problem kot ena sama visoka cena.
Hrvaška ne potrebuje Saint-Tropeza
Christoph meni, da največja prednost Hrvaške nikoli ni bila v tem, da bi poskušala postati nova različica najdražjih evropskih turističnih destinacij.
Po njegovem je bila posebnost Hrvaške prav v njenem značaju, sproščenosti in občutku pristnosti.
Zato opozarja, da višja cena sama po sebi ne ustvarja luksuza. Če preprosta jed stane bistveno več, to še ne pomeni, da je postala prestižna. Enako velja za restavracijo – višji račun še ne zagotavlja luksuzne izkušnje.
Najtežje je ponovno pridobiti zaupanje
Njegovo sporočilo se zato ne konča zgolj pri cenah.
Christoph opozarja, da se lahko cene v prihodnosti spremenijo. Ponudniki lahko določene storitve izboljšajo, obnovijo nastanitve in prilagodijo ponudbo.
Veliko težje pa je ponovno vzpostaviti zaupanje, če ga gostje enkrat izgubijo.
Prav občutek dobrodošlice, prijaznosti in pripadnosti je po njegovem ena največjih vrednosti turistične destinacije. Če ljudje dobijo občutek, da niso več zaželeni, ampak predvsem plačniki, se lahko začnejo ozirati po drugih krajih.
Njegova kritika zato ni nujno le napad na visoke cene. Bolj je opozorilo, da mora biti turistična ponudba dolgoročno uravnotežena.
Gostje so pripravljeni plačati, če menijo, da dobijo kakovost in izkušnjo, ki ustrezata ceni. Prav to razmerje pa bo tudi v prihodnje pomembno za hrvaški turizem, saj se bodo obiskovalci vedno znova odločali, kam se bodo vrnili in kje bodo naslednjič preživeli svoje počitnice.
