»Samo gremo!« Nina je z otroki pobegnila pred partnerjem, potem ko nasilja niso mogli več prenašati

Dolga leta je upala, da se bodo stvari spremenile. Zaradi otrok je iskala kompromise, skušala ohraniti družino in verjela obljubam, da bo nekoč bolje. Toda namesto miru so se vrstili poniževanje, grožnje, strah in nasilje. Ko so ji nazadnje tudi otroci povedali, da takšnega življenja ne zmorejo več, je Nina sprejela odločitev, ki ji je za vedno spremenila življenje. Brez dolgega razmišljanja je zbrala otroke in jim rekla le: »Gremo.« Za seboj so pustili skoraj vse, pred njimi pa je bila negotova prihodnost.

Leta življenja v strahu

Nina je mama petih otrok in za seboj ima izkušnje, o katerih danes govori z veliko težkimi občutki. Njeno življenje so zaznamovali partnerski odnosi, v katerih se je srečevala z različnimi oblikami nasilja.

Kot pravi, se nasilje pogosto ne začne tako, da bi človek takoj prepoznal, kako nevaren lahko odnos postane. Sprva se pojavljajo besede, poniževanje in nadzor, nato pa se meja med običajnim sporom in nasiljem začne vse bolj brisati.

V enem od odnosov je bila izpostavljena predvsem psihičnemu in verbalnemu nasilju. Partner jo je žalil in ji govoril, da je zaradi otrok nihče drug ne bo želel. Takšne besede so se ponavljale, včasih tudi pred otroki.

Prav otroci so bili eden od razlogov, zaradi katerih je začela razmišljati drugače.

Spraševala se je, kakšne posledice lahko življenje v takšnem okolju pusti na njih in kaj bodo odnesli s seboj v odraslost.

Ko je želela oditi, so prišle grožnje

Dolgo je skušala najti rešitev. Želela je, da bi se razhod zgodil mirno in da bi kljub koncu partnerskega odnosa oba ostala predvsem starša svojih otrok.

Toda stvari niso šle tako.

Ko je postalo jasno, da se Nina ne namerava vrniti, so se po njenih besedah začele resne grožnje. Nekatere so bile tako hude, da se jih še danes spominja z velikim strahom.

Nekdanji partner naj bi ji grozil tudi z orožjem in ji dejal, da jo bo ustrelil. Zaradi strahu za svoje življenje se je odločila poiskati pomoč pri policiji.

Po razhodu pa se njene težave niso končale. Znašla se je tudi v zahtevnem finančnem položaju, saj naj ne bi redno prejemala preživnine.

Kljub vsem težavam pa je bila zanjo svoboda pomembnejša od denarja.

Mir, ki ga je končno začela iskati, je bil zanjo nekaj, česar ni bilo mogoče nadomestiti.

Verjela je, da bo naslednjič drugače

Čez čas je Nina spoznala novega partnerja. Bila je prepričana, da se njena preteklost ne bo ponovila.

Odnos se je začel hitro in intenzivno. Bila je zaljubljena in verjela je, da je po vseh težkih izkušnjah končno našla človeka, ob katerem bo lahko srečna.

Toda danes pravi, da so bili nekateri opozorilni znaki prisotni že na začetku.

Med enim od sporov jo je partner močno prijel v predelu vratu. Pozneje se je opravičeval in trdil, da ni želel storiti ničesar slabega.

Nina je želela verjeti njegovim besedam.

Toda sčasoma so se prepiri stopnjevali. Prišla so poniževanja, žaljivke in izbruhi, ki jih je bilo vse težje prenašati.

Posebej boleče je bilo, ko so posledice takšnega življenja začeli čutiti tudi otroci.

»Mami, tega res ne moremo več«

Nina se spominja trenutka, ko so otroci sami izrazili, da življenja v takšnem okolju ne zmorejo več.

To je bil trenutek, ki je vse spremenil.

Odločila se je, da mora oditi.

Začela je iskati novo stanovanje zase in za pet otrok, vendar pot ni bila preprosta. Zaradi velike družine je naletela na številne zavrnitve.

Nazadnje je našla osebo, ki je razumela njen položaj in ji bila pripravljena pomagati.

Odločilni dan je prišel na zadnji šolski dan pred približno šestimi leti.

Nina je partnerju poslala sporočilo, nato pa pogledala svoje otroke in jim rekla besede, ki so pomenile začetek novega življenja.

»Gremo. Pusti vse, samo gremo.«

Odšli so skoraj brez stvari.

Pozneje se je vrnila le po dokumente in najnujnejše potrebščine.

Šele po odhodu je dojela, kako resne so bile razmere

V tistem obdobju je že iskala pomoč pri Društvu za nenasilno komunikacijo.

Tam so ji jasno povedali, da je položaj, v katerem je živela, veliko resnejši, kot si je morda želela priznati.

Sledili so postopki pred pristojnimi institucijami, vprašanja glede otrok, varstva, stikov in preživnine.

Del teh postopkov še vedno ni povsem zaključen.

Nina pravi, da se je skozi leta naučila predvsem eno pomembno stvar – za nasilje ni bila kriva ona.

Dolgo je svoje izkušnje skrivala in jih nosila sama. Danes o njih govori drugače.

Danes se ne skriva več

Od njenega odhoda je minilo več let.

Nina danes živi v drugačnem obdobju svojega življenja. Nasilnih odnosov ni več, prav tako ni več vsakodnevnih besed, ki so jo prepričevale, da ni dovolj dobra, da ni vredna spoštovanja in da je nihče ne bo želel.

Ko govori o preteklosti, jo spomini še vedno prizadenejo. Solze niso izginile, vendar se je spremenilo nekaj drugega – ne skriva se več.

Danes želi povedati svojo zgodbo tudi zato, da bi druge ženske prepoznale, da nasilje ni nekaj, kar bi morale prenašati v tišini.

Najnevarnejši trenutek v nasilnem odnosu je lahko prav takrat, ko se žrtev odloči oditi. Zato je pomembno, da oseba v takšni situaciji ne ostane sama in da čim prej poišče pomoč.

Ninina zgodba je zgodba o strahu in težkih letih, vendar tudi o odločitvi, ki je zahtevala ogromno poguma.

Tisti dan, ko je otrokom rekla: »Samo gremo,« ni vedela, kaj vse jih čaka.

Vedela pa je nekaj drugega – ostati ni bila več možnost.