.png)
V parlamentu so med razpravo o Izraelu in slovenskem nakupovanju vojaške opreme završale ostre besede. Poslanec SDS Luka Simonič je poslanki Levice Nataši Sukič očital, da je njena stranka sodelovala v vladi, ki je namenjala milijone za sisteme, povezane z izraelsko vojaško industrijo.
Največ pozornosti je požel njegov očitek o podpori genocidu. Kaj je natančno povedal in kaj o tem vemo iz podatkov, preberite v nadaljevanju.
»Vaša vlada je kupovala sisteme za obrambo iz Izraela«
Simonič je v nastopu neposredno nagovoril Natašo Sukič. Odprl je vprašanje odgovornosti nekdanje vladne koalicije za nakupe vojaške opreme.
»Vaša vlada je za sisteme Spike Izraelu plačala 21 milijonov evrov.«
Poudaril je, da je pri odločitvah sodelovala tudi Levica. Ta je sicer večkrat javno nasprotovala izraelskim vojaškim operacijam v Gazi.
Nato je izrekel še posebej oster očitek: »Potem ste vi tudi podpirali genocid.« Z njim je želel opozoriti na protislovje med političnimi izjavami in dejanskimi odločitvami vlade, kot ga vidi sam.
Kaj kažejo podatki o nakupih sistemov Spike?
Vprašanje slovenskih nakupov raketnih sistemov Spike ni novo. Že novembra 2024 so mediji poročali, da je Slovenija v obdobju 2024–2026 načrtovala za približno 31,5 milijona evrov nakupov orožja in streliva izraelskega izvora. Šlo je tudi za proizvajalce z izraelskimi lastniškimi povezavami.
Ministrstvo za obrambo je takrat pojasnilo, da Slovenija od začetka vojne v Gazi ni neposredno kupovala orožja v Izraelu. Sisteme Spike je nabavljala prek Natove agencije in nemškega podjetja Eurospike.
Pomembna je še ena podrobnost. Eurospike je v solastništvu izraelskega podjetja Rafael, ki je omenjene raketne sisteme razvilo. Zato so se že takrat pojavljala vprašanja o posrednih finančnih povezavah z izraelsko obrambno industrijo.
Omenil tudi helikopterje za približno 30 milijonov evrov
Simonič se pri sistemih Spike ni ustavil. Omenil je še helikopterje in približno 30 milijonov evrov ter izpostavil povezave z Izraelom.
Nakup reševalnih helikopterjev v času Golobove vlade je bil sicer povezan z italijanskim podjetjem Leonardo, ki posluje tudi z izraelsko vojsko. To pa ne pomeni, da je Slovenija helikopterje kupila neposredno od Izraela.
Razlika med neposrednim nakupom in nakupom prek posrednikov ali evropskih proizvajalcev je tako ena ključnih točk celotne razprave.
Ko besede trčijo ob številke
Simonič je svoj nastop sklenil s kritiko politične retorike. Po njegovih besedah so politična sporočila proti vojni odločna, ko razprava pride do konkretnih denarnih zneskov, pa postane precej zahtevnejša.
Njegove izjave znova odpirajo vprašanje, kako dosledno lahko slovenska politika zagovarja sankcije proti Izraelu, če so hkrati obstajale pogodbe z evropskimi proizvajalci, lastniško povezanimi z izraelsko vojaško industrijo.
Gre za temo, ki se v javnosti pojavlja vedno znova. Na eni strani so politične izjave in stališča o dogajanju v Gazi, na drugi pa nabavni postopki, v katerih se prepletajo mednarodne agencije, evropska podjetja in lastniške povezave, ki jih na prvi pogled ni lahko razbrati.
Ob tem velja poudariti, da je očitek o podpori genocidu Simoničeva politična ocena, ne ugotovljeno dejstvo o odgovornosti posamezne poslanke.
Razprava je znova pokazala, kako občutljive so teme, ki združujejo zunanjo politiko, obrambne nakupe in moralna vprašanja. Kako bodo na očitke odgovorili v Levici, bo verjetno ostalo v središču pozornosti. Vsekakor pa so številke, ki jih je omenil Simonič, dobile novo življenje v javni razpravi.
