.png)
Septembra 2025 se je v Piran po dolgih letih vrnila oltarna slika beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia. Slovenija pa še vedno čaka na vrnitev drugih umetnin, ki so ostale zunaj države. Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) ne razkriva, o katerih delih se trenutno pogaja.
Carpaccieva slika je bila dolga leta v Italiji. Njena vrnitev je rezultat dolgoletnih prizadevanj in sodelovanja s pristojnimi italijanskimi sogovorniki. Je pa le eden od primerov kulturne dediščine, ki je zaradi zgodovinskih okoliščin ostala zunaj Slovenije.
»Vrnitev Carpaccieve oltarne slike razumemo kot pomemben korak v teh prizadevanjih in kot primer, ki potrjuje pomen vztrajnega strokovnega in diplomatskega dialoga,« so pojasnili na MZEZ.
Koliko del še čaka? Odgovora ni
Gre zlasti za umetniška dela, arhivsko gradivo in druge predmete kulturne dediščine iz Kopra, Izole in Pirana, ki so se v preteklosti znašli v Italiji. Na ministrstvu niso povedali, koliko predmetov je še predmet slovenskih prizadevanj. Niso razkrili niti podrobnosti o aktualnih pogajanjih.
Pojasnili so, da evidentiranje in strokovna obravnava potekata že več desetletij. Ker strokovno delo še ni končano, se lahko obstoječe evidence in seznami tudi v prihodnje dopolnjujejo. Za pojasnila so se obrnili tudi na Ministrstvo za kulturo, a odgovorov niso dobili.
Pogovori z italijansko stranjo potekajo po diplomatski poti. Zaradi občutljivosti ministrstvo ne razkriva, za katera dela se pogajajo, niti ne napoveduje, katera bi se lahko vrnila naslednja.
Dnevnik iz leta 1940 osvetljuje ozadje
Pomemben vir za razumevanje okoliščin je Dnevnik o umiku umetnin iz Kopra, Izole in Pirana leta 1940. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije ga je v slovenskem prevodu izdal leta 2020. Dokument osvetljuje umik predmetov kulturne dediščine z območja tedanje Julijske krajine, ki so ga italijanske oblasti med drugo svetovno vojno izvedle zaradi vojne nevarnosti.
Dnevnik je med 10. aprilom 1940 in 25. majem 1945 pisal Carlo Someda de Marco, takratni direktor muzeja v Vidmu. Zaupali so mu tudi protivojno zaščito umetniških del na območju Furlanije – Julijske krajine. Dan za dnem je beležil administrativne priprave, pakiranje, prevoz in skladiščenje umetnin.
Meje so se premikale, z njimi pa tudi usoda dediščine
Vprašanje vračanja je tesno povezano s spremembami državnih meja in mednarodnopravnimi ureditvami v 20. stoletju. MZEZ izpostavlja območja, ki jih je po 4. novembru 1918 zasedla Italija in so ji bila dodeljena z Rapallsko pogodbo leta 1920. Del ozemlja je pozneje na podlagi Pariške mirovne pogodbe leta 1947 in Londonskega memoranduma leta 1954 pripadel Jugoslaviji.
V ta okvir sodi tudi arhivsko gradivo, ki je bilo Italiji izročeno na podlagi povojnih ureditev po prvi svetovni vojni, med drugim Saintgermainske mirovne pogodbe iz leta 1919. Vseh predmetov zato ni mogoče obravnavati enako. Pri vsakem je treba upoštevati izvor, lastništvo, način prenosa in druge pravno pomembne okoliščine.
»Slike niso bile niti ukradene niti jih niso shranili istrski meščani, še manj so bile odpeljane kot vojni plen, kot je brati v različnih medijih. Umaknjene so bile po ustrezni in še danes povsod v Evropi veljavni spomeniškovarstveni zakonodaji, ki določa, da morajo biti take umetnine umaknjene na varno pred vojno nevarnostjo. Italijani jih niso umikali samo iz Istre, ampak s celotnega območja Furlanije – Julijske krajine. Zato je gnev proti italijanski državi v tem primeru neutemeljen,« je v intervjuju za Delo poudarila dr. Sonja Ana Hoyer, avtorica dela V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana.
Nekatera umetniška dela, ki so predmet strokovne in diplomatske obravnave, so v lasti cerkvenih ustanov in redovnih skupnosti. Pri prizadevanjih za njihovo vrnitev zato Slovenija sodeluje tudi s Slovensko škofovsko konferenco in drugimi prvotnimi lastniki. Prizadevanja za vrnitev iz Italije usklajuje medresorska delovna skupina, ki jo je vlada ustanovila leta 2013.
Tudi v Srbiji čaka veliko slovenske dediščine
Italija ni edina država, kjer je kulturna dediščina, za katero si prizadeva Slovenija. V okviru nasledstva po nekdanji SFRJ Slovenija zahteva vračilo približno 300 del oziroma predmetov, ki so danes v nekdanjih zveznih institucijah, muzejih in galerijah v Srbiji.
Slovenija je že pred časom oblikovala seznam slovenske premične kulturne dediščine na ozemlju Srbije. Na njem je 313 eksponatov: umetnine, filmi, primerki v poštnem, železniškem in vojnem muzeju, ostanki letala Edvarda Rusjana in drugo. Seznam je bil aprila 2015 predan Srbiji.
Dvostranski pogovori na ravni strokovnjakov so po letu 2020 zastali. Slovenija zdaj želi dialog na strokovni ravni znova oživiti.
Obstaja pa tudi uspešen primer. Leta 2021 se je iz Jugoslovanske kinoteke v Beogradu v Slovenijo vrnilo 13 originalnih zapisov slovenskih celovečernih filmov. Med njimi so zapisi filmov Kekec, Na svoji zemlji, Jara gospoda in Naš avto.
Slovenija ni edina
Vprašanje vračanja kulturne dediščine je prisotno po vsem svetu. Eden najbolj znanih in dolgotrajnih sporov poteka med Grčijo in Veliko Britanijo zaradi skulptur, ki so nekoč krasile atenski Partenon. Velik del jih danes hrani Britanski muzej v Londonu.
V novem Akropolskem muzeju v Atenah, odprtem leta 2009, zato zeva velika praznina. Muzej je zasnovan tako, da so skulpture predstavljene v kontekstu templja, ki še stoji na Akropoli. Na mestih, kjer so izvirniki v Londonu, so nameščene njihove kopije.
