Tudi mladi bodo nekoč stari: Sporočilo, o katerem bi morali razmišljati vsi
Ko govorimo o prihodnosti, največkrat pomislimo na mlade. Na njihovo izobraževanje, prve zaposlitve, stanovanja, družine in življenje, ki je še pred njimi. Veliko redkeje pa se vprašamo, kako bo videti družba, ko bomo sami starejši. Prav v tem se skriva bistvo sporočila, ki ga v ospredje postavlja kampanja Staramo se naglas – če bomo imeli srečo, bomo tudi mladi nekoč postali stari.
Starost je nekaj, čemur se večina ljudi ne more izogniti. Kljub temu se starejši pogosto znajdejo na robu družbenega dogajanja, kot da njihove želje, potrebe in mnenja niso več tako pomembni. Prav na tak odnos opozarjajo zagovorniki človekovih pravic, ki poudarjajo, da dostojanstvo človeka ne sme biti odvisno od njegove starosti.
Starost ne bi smela pomeniti, da postaneš neviden
Starejši ljudje so vse prepogosto predstavljeni predvsem kot skupina, ki potrebuje pomoč. Seveda mnogi v določenem obdobju življenja potrebujejo več podpore, vendar to še ne pomeni, da nimajo več pravice odločati o sebi.
Za vsakim starejšim človekom je življenje, polno izkušenj, odločitev, uspehov in težkih trenutkov. Mnogi so desetletja gradili družine, delali, pomagali drugim in prispevali k skupnosti, v kateri živimo danes.
Zato je pomembno vprašanje, ali znamo tem ljudem tudi v poznejših letih omogočiti, da ostanejo aktivni del družbe.
Starost namreč ne izbriše človekove osebnosti.
Ne izbriše njegovih želja, mnenj in potreb.
In predvsem ne bi smela pomeniti, da drugi začnejo odločati namesto njega samo zato, ker ima več let.
»Tudi mladi bomo, če bomo imeli srečo, nekoč stari«
To je stavek, ki nosi precej več pomena, kot se morda zdi na prvi pogled.
Mladi pogosto na starost gledajo kot na nekaj zelo oddaljenega. Nekaj, kar se bo zgodilo nekoč, daleč v prihodnosti. Toda čas mine hitreje, kot si mislimo.
Današnji študenti bodo nekoč zaposleni. Današnji zaposleni bodo nekoč upokojenci. In generacije, ki danes sprejemajo pomembne odločitve, bodo nekoč same občutile, kako je živeti v družbi, ki se spreminja.
Zato odnos do starejših ni samo vprašanje ene generacije.
Je vprašanje vseh nas.
Družbo, ki jo ustvarjamo danes, bomo nekoč živeli tudi sami.
Starejši niso samo številka v statistiki
Ko se govori o staranju prebivalstva, se pogosto uporabljajo številke.
Koliko ljudi je starejših.
Koliko jih bo v prihodnosti.
Koliko bo stalo zdravstveno varstvo.
Koliko bo potrebnih domov in drugih oblik pomoči.
Vendar se za vsako številko skriva človek.
Nekdo, ki ima svoje navade, prijatelje, družino in željo po samostojnem življenju.
Prav zato je pomembno, da starejših ne gledamo samo skozi prizmo stroškov in socialnih sistemov.
Mnogi med njimi so še vedno zelo aktivni.
Pomagajo svojim otrokom.
Skrbijo za vnuke.
Sodelujejo v društvih.
Opravljajo prostovoljno delo.
In pogosto predstavljajo pomembno oporo svojim družinam.
Njihov prispevek družbi je veliko večji, kot ga lahko pokaže katera koli statistika.
Dostojanstvo mora ostati pravica vsakega človeka
Ena najpomembnejših stvari, o katerih govori kampanja, je dostojanstvo.
Človek ima pravico do spoštovanja v vseh obdobjih življenja.
Ne glede na to, ali je star 20, 50 ali 90 let.
To pomeni tudi, da mora imeti možnost sodelovati pri odločitvah, ki vplivajo na njegovo življenje.
Starejši ljudje si ne želijo, da bi jih drugi obravnavali kot otroke.
Želijo si predvsem spoštovanja in možnosti, da živijo tako, kot jim njihove okoliščine omogočajo.
Za nekoga to pomeni samostojno življenje doma.
Za drugega pomoč družine.
Za tretjega organizirano obliko oskrbe.
Toda v vseh primerih bi moralo veljati isto načelo – človeka je treba poslušati.
Osamljenost je lahko velika težava
Starost pa prinaša tudi izzive, o katerih se pogosto govori premalo.
Eden največjih je osamljenost.
Otroci odrastejo.
Prijatelji se preselijo.
Družinski člani imajo svoje obveznosti.
Nekateri starejši tako ostanejo sami, čeprav živijo sredi mesta ali naselja, polnega ljudi.
Zato niso pomembne samo zdravstvene in finančne rešitve.
Pomembni so tudi medčloveški odnosi.
Kratek obisk.
Telefonski klic.
Pogovor.
Vprašanje, kako je nekdo.
Včasih lahko prav majhna pozornost pomeni veliko več, kot si predstavljamo.
Med generacijami ne bi smelo biti tekmovanja
Včasih se ustvarja vtis, kot da imajo mladi in starejši nasprotne interese.
Kot da mora ena generacija izgubiti, da lahko druga nekaj pridobi.
Toda družba ne deluje tako.
Mladi potrebujejo izkušnje starejših.
Starejši pa potrebujejo povezanost z novimi generacijami in občutek, da ostajajo del sveta, ki se hitro spreminja.
Prav medgeneracijsko sodelovanje lahko prinese največ.
Mlajši lahko pomagajo starejšim pri novih tehnologijah in sodobnih spremembah.
Starejši pa lahko mladim ponudijo znanje in življenjske izkušnje, ki jih ni mogoče najti v učbenikih ali na spletu.
Namesto razlik bi zato morali iskati stvari, ki nas povezujejo.
Starost ni konec življenja, ampak novo obdobje
Morda je največja napaka prav v tem, da na starost pogosto gledamo kot na zaključek.
Kot na obdobje, ko človek ne more več ustvarjati, se učiti in uživati v življenju.
Toda življenje se s starostjo ne konča.
Spremeni se.
Nekateri imajo več časa za stvari, za katere prej niso imeli priložnosti.
Za hobije.
Za potovanja.
Za družino.
Za prijatelje.
Za stvari, ki jih veselijo.
Seveda starost lahko prinese tudi težave, vendar to ne pomeni, da izginejo vsi lepi trenutki.
Prav zato je pomembno, da družba starejšim omogoči čim več možnosti za kakovostno in dostojanstveno življenje.
Vprašanje, ki se tiče vseh
Sporočilo je na koncu zelo preprosto.
Nekoč bomo tam, kjer so danes naši starši in stari starši.
Če bomo imeli srečo, bomo tudi sami dočakali leta, ko bomo želeli predvsem mir, spoštovanje, varnost in občutek, da smo še vedno pomembni.
Zato način, kako danes ravnamo s starejšimi, veliko pove o družbi, v kateri živimo.
Morda bi se morali ob naslednjem srečanju s starejšo osebo spomniti na eno preprosto misel:
Tudi mladi bomo nekoč stari.
In prav zato bi si morali že danes prizadevati za družbo, v kateri starost ne pomeni, da postaneš neviden, ampak da lahko tudi v poznejših letih živiš dostojanstveno, varno in spoštovano.
