Nika Kovač je danes ena najbolj prepoznavnih družbenih aktivistk v Sloveniji in direktorica Inštituta 8. marec. V javnem prostoru velja za odločen glas, zdaj pa je razkrila, da se njena aktivistična pot ni začela z veliko premišljeno odločitvijo, temveč z zelo osebno izkušnjo.
O tem je spregovorila v podkastu Coffee and Rants. Zgodba se je začela med študijem, ko jo je zapustil fant.
Razhod, ki je spremenil vse
Kovačeva je povedala, da se je fant z njo razšel na faksu. Kot razlog je navedel, da je preveč sramežljiva, on pa si želi biti z aktivistko.
»Neki fant se je z mano razšel na faksu in rekel: »Razhajam se s tabo, ker si preveč sramežljiva, jaz pa želim biti z aktivistko, zato ne bom s teboj.« Ampak jaz sem trmasta. Ko mi je to naredil, sem si rekla: »Pojdi v rit!«, takrat sem se pridružila študentskemu gibanju in spoznala, da me to osrečuje. Torej, on ni več aktivist, jaz pa sem še vedno tu,«
je povedala v pogovoru. Zaključek zgodbe je tako precej ironičen: fant, ki je iskal aktivistko, aktivizma ni obdržal, ona pa je ostala.
Razhodi so za marsikoga boleči, a v življenju pogosto delujejo kot sunek, ki človeka potisne v nekaj novega. Tudi pri Kovačevi je bilo tako: čustveni udarec je postal začetek poti, ki je sprva sploh ni nameravala ubrati.
»Ja, kot večino stvari v svojem življenju«
Voditelj podkasta je pripomnil, da je v svet aktivizma torej stopila predvsem iz kljubovanja moškemu. Kovačeva se je ob tem zasmejala in odgovorila kratko: »Ja, kot večino stvari v svojem življenju.«
Odgovor kaže, da svojo trmo jemlje z mero humorja. Prav ta lastnost jo je, kot sama pravi, popeljala na pot, ki ji je prinesla veliko veselja.
Sanje o knjigarni
Zanimivo je tudi, kaj si je Nika Kovač v mladosti želela početi. Priznala je, da si sploh ni predstavljala, da bo nekoč tako izpostavljena javnosti. Njene želje so bile precej drugačne.
»Nikoli nisem hotela biti aktivistka, sovražim biti obkrožena z veliko ljudmi. Hotela sem imeti svojo knjigarno, pisati in brati,«
je iskreno opisala svoje nekdanje sanje. Danes je torej v vlogi, ki je s tistimi mladostnimi željami le težko primerljiva.
Zgodba, ki jo pozna marsikdo
Njena izpoved marsikoga nagovori, saj se življenjske poti le redko začnejo po načrtu. Pogosto jih usmerijo naključja, nepričakovani dogodki ali trenutki, ko se človek odloči, da ne bo obupal.
Pri Kovačevi je bil tak trenutek razhod. Namesto da bi se zaprla vase, se je odločila za korak, ki ga je prej težko predvidela. Pridružila se je študentskemu gibanju in tam, kot sama pravi, ugotovila, da jo to osrečuje.
Njena zgodba je tudi opomnik, da se tudi sramežljiva oseba lahko znajde v povsem drugačni vlogi, kot si jo je zamišljala. Sama poudarja, da ji je odločnost dala prav trma.
Poleg tega razkriva, da za javno podobo odločne aktivistke stoji človek z običajnimi željami. Svojo knjigarno si je predstavljala kot mirno okolje, kjer bi lahko brala in pisala, ne pa kot prostor, kjer bi bila obkrožena z množico ljudi.
Kaj lahko odnesemo iz te zgodbe?
Zgodba ponuja nekaj preprostih spodbud za vsakogar. Prvič, tuje mnenje o nas ni dokončna sodba. Če nas nekdo označi za sramežljive, to še ne pomeni, da se ne moremo razviti v kaj povsem drugega.
Drugič, vredno je poskusiti nekaj novega, tudi če se zdi, da nam ne leži. Pridružitev skupini, gibanju ali društvu je lahko prvi korak do odkritja, kaj nas res osrečuje.
Tretjič, sanje se lahko spremenijo. Želja po knjigarni, branju in pisanju pove veliko o tem, kaj je Kovačevi blizu, hkrati pa dokazuje, da se človek lahko znajde tudi tam, kjer si tega nikoli ni želel.
Podkast Coffee and Rants je tako pokazal bolj sproščeno plat znane aktivistke. Govorila je odkrito, z nasmehom in brez olepševanja, kar je njen pogovor naredilo še bolj zanimiv.
Ob vsem tem ostaja ena stvar nespremenjena. Nika Kovač je še vedno tu, v prvi vrsti slovenskega aktivizma, in to, kot sama pravi, z veseljem.
