Četrtkova slovesnost v Velenju, na kateri so s položitvijo venca počastili padle borce in žrtve fašističnega nasilja, je sprožila ostre pripombe enega od udeležencev. Miroslav Pačnik, najbolj znan po rezanju glave na spomeniku Josipa Broza – Tita v Velenju, opozarja na po njegovem mnenju napačno poimenovanje žrtev.
Poleg tega zahteva, da se ob tem spomnimo tudi žrtev povojnega komunističnega nasilja. Njegov zapis je znova razvnel razpravo o tem, kako in koga se spominjamo.
Slovesnost pri spomeniku Onemele puške
V četrtek so se na Titovem trgu v Velenju poklonili padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja. Venec so položili pri spomeniku Onemele puške, ki je posvečen 668 padlim borcem in žrtvam nasilja med drugo svetovno vojno.
Med udeleženci je bil tudi Pačnik. Po dogodku se je javno odzval in opozoril na to, kar se mu zdi napačno poimenovanje žrtev.
»Govorimo torej o žrtvah nacizma«
Pačnik se spomina na žrtve ne upira. Njegova pripomba se tiče predvsem imena, s katerim jih označujemo. Zapisal je:
»Vse lepo in prav – žrtvam se je treba pokloniti. Ampak v Velenju ni bilo žrtev fašističnega nasilja. Velenje je bilo kot del Štajerske pod nacistično okupacijo. Govorimo torej o žrtvah nacizma.«
Njegov argument je torej zgodovinsko-terminološki. Po njegovem mnenju je Velenje med vojno sodilo pod nacistično okupacijo, zato naj bi bilo treba govoriti o žrtvah nacizma in ne fascizma.
Opozorilo na žrtve komunizma
V nadaljevanju je Pačnik usmeril pozornost na žrtve komunizma. Meni, da so te pri obeleževanju zgodovine zapostavljene. Zapisal je: »Pozabiti pa ne smemo tudi na žrtve komunizma, saj je verjetno prav teh največ v Šaleški dolini.«
Pri tem je izpostavil domnevnega komunističnega morilca z imenom Dušan. Po Pačnikovih trditvah naj bi ta z nožem ubijal nasprotnike komunistične ideologije. Dodal je: »Moril je po ukazih diktatorja Tita, katerega spomenik še danes zviška gleda na spomenik žrtev – tudi njegovih.«
Trdi tudi, da naj bi omenjenega moškega do konca življenja preganjali spomini na umorjene. Po njegovih besedah naj ne bi mogel spati brez prižgane luči. Za te navedbe Pačnik v zapisu ni navedel nobenih dokazov, zato jih je treba brati kot njegove trditve in ne kot preverjena dejstva.
Poziv k dostojnemu pokopu
Posebej je opozoril še na domnevna prikrita grobišča v Šaleški dolini. Pozval je k dostojnemu pokopu žrtev. »Pozabiti ne smemo tudi na vse tiste komunistične žrtve, ki še danes skrivaj zakopane ležijo po Šaleški dolini. Tudi oni si zaslužijo spomin in svoj grob,« je poudaril.
Zapis je sklenil z mislijo, da si vse žrtve zaslužijo enakovreden spomin: »Prav je, da se spomnimo vseh žrtev in jih poimenujemo s pravim imenom.«
Znano ime, znana tema
Pačnikovo ime bralcem ni neznano. Povezujejo ga z dogodkom, ko je bila glava na spomeniku Josipa Broza – Tita v Velenju odrezana. Prav zato njegove besede po vsaki slovesnosti hitro pritegnejo pozornost.
Tudi tokrat so odzivi verjetno različni. Nekateri bodo v njegovem zapisu videli poziv k celovitejšemu spominu na vse žrtve. Drugi bodo opozorili, da za del trditev ni dokazov. Vir ne navaja, da bi se organizatorji slovesnosti na zapis že odzvali.
Razprave o tem, kako se spominjamo druge svetovne vojne in obdobja po njej, v javnosti ne potihnejo. Pri tem se pogosto zapletata že imenovanje žrtev in izbira besed. Velenjska slovesnost in odziv nanjo kažeta, da so ta vprašanja še vedno občutljiva.
Pačnik v zapisu poudarja predvsem, da si po njegovem prepričanju vse žrtve zaslužijo enakovreden spomin. Kako bo njegova pobuda sprejeta, bo odvisno tudi od tega, ali se bo kdo odzval na njegov poziv glede domnevnih prikritih grobišč v Šaleški dolini.
