.png)
Kandidat za ljubljanskega župana Luka Mesec je javnost obvestil, da so ga neznanci skozi okno spalnice več dni zapored skrivaj snemali z dronom. Novica je v Sloveniji sprožila val ogorčenja, odzval pa se je tudi priznani antropolog dr. Dan Podjed.
Podjed, višji znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, se je na dogodek odzval na Facebooku. Opozoril je, da je tovrstno početje morda šele vrh ledene gore.
Spomin na tajne službe
Zalezovanje kandidata skozi okno lastnega doma ga je takoj spomnilo na nadzorovanje oporečnikov in disidentov v nekdanjih avtoritarnih režimih. Naštel je Sovjetsko zvezo, Vzhodno Nemčijo, Češkoslovaško in tudi Jugoslavijo.
V teh državah so tajne službe, kot so Stasi, KGB ali Udba, posameznikom sledile na vsakem koraku. Primerjava je ostra, a Podjed jo je potegnil prav zato, ker gre za vdor v najbolj zasebni prostor, kar jih človek premore.
Zidovi so postali presojni
Podjed poudarja, da so zidovi naših domov v sodobnem času postali povsem presojni. Pri tem se je navezal na poglavje Google vas gleda iz svoje knjige Videni.
V njem opozarja, da je zasebnost temeljna človekova pravica, pridobljena v 19. in 20. stoletju. Danes pa je po njegovem verjetno le še relikt preteklosti, ki se mu 21. stoletje zlahka odpoveduje.
Kdo nas sploh gleda?
Po Podjedovem mnenju je največja razlika med včerajšnjim in današnjim nadzorom anonimnost opazovalcev. Zapisal je:
»Verjetno je dodaten razlog za apatijo spoznanje, da so v preteklosti ljudje poglede lahko vsaj zaslutili in opazovalce približno identificirali, danes pa posameznik ne more niti videti niti vedeti, kdo ali kaj ga gleda z druge strani okna, kamere ali zaslona, saj se tam skoraj nikoli ne prižge luč, ki bi razsvetlila anonimne opazovalce.«
Z drugimi besedami: nekoč si lahko vsaj slutil, da te nekdo spremlja. Danes ne veš niti, ali te kdo gleda, kaj šele kdo.
Antropolog je dodal še, da se ljudje s pogledi v svojo intimnost pogosto sprijaznijo v zameno za »bombončke« digitalnega sveta. S tem sodelujejo v »največjem resničnostnem šovu na svetu, ki je hkrati vohunska operacija vseh časov«.
Senčila do polovice
Podjed je opisal tudi svojo izkušnjo. Doma senčila raje spusti do polovice, da vsaj zasilno obvaruje svojo intimo, preden na računalniškem zaslonu odpre »druga okna«.
Gre za drobno gesto, ki pa veliko pove. Tudi človek, ki o zasebnosti razmišlja poklicno, se sprašuje, kje je še varen pred tujimi pogledi.
Svoj zapis je sklenil z mislijo, ki je ostala v zraku:
»Če se nam zgodi vse to, je morda res najbolje, da zadnji ugasne luč – in zagrne zaveso.«
Vprašanja za celotno družbo
Ob primeru snemanja Luke Mesca z dronom je Podjed zastavil vrsto odprtih vprašanj o prihodnosti družbe. Vprašal je:
»Bomo dejansko dopustili, da smo lahko – ali celo moramo biti – vidni kjerkoli in da zasebnost, ki je eden izmed temeljev demokracije, dokončno izpuhti? Se bomo sprijaznili, da lahko pogledi neznancev kadarkoli vdrejo tudi v naše domove? Bomo postali drug drugemu Veliki Bratje iz romana 1984?«
Vprašanja ne zadevajo le politikov. Zasebnost je pravica vseh, ne glede na to, ali kandidirajo za župana ali pa se le vračajo domov iz službe.
Dogodek je zato več kot politična zgodba. Spodbuja razmislek o tem, koliko se zavedamo, da lahko tehnologija, ki nam olajša življenje, postane tudi orodje za opazovanje. Podjed ne ponuja enostavnih rešitev, a njegovo sporočilo je jasno: o zasebnosti se je treba pogovarjati, preden bo prepozno.
Vir primera je Mesec sam, ki je javnost obvestil o dogajanju, odziv pa je dal antropolog na družbenem omrežju. Vprašanje, kdo je za snemanjem stal, ostaja v tem besedilu brez odgovora, saj vir o tem ne navaja ničesar.
Kaj pravite vi? Bi spustili senčila do konca ali menite, da je zasebnost že izgubljena bitka?
