Rusija naj bi od Nata zahtevala vrnitev vojaških položajev na raven iz leta 1997. Po ocenah bi to pomenilo korenito spremembo evropske varnostne ureditve. Med državami, ki jih ruske zahteve zajemajo, se omenja tudi Slovenija.
Novico je objavil ameriški New York Times. Časnik se sklicuje na ruski dokument s pogajalskimi izhodišči, ki ga je prejel od osebe, vključene v pogajanja.

Dokument z datumom 10. november
Po navedbah časnika je Rusija zahtevala umik Natovih vojaških enot in oporišč iz vzhodne Evrope na raven iz leta 1997. Zahtevo je postavila na začetku zadnjega kroga pogajanj o koncu vojne v Ukrajini, ki je 10. novembra potekal v Abu Dabiju.
Dokument ima prav tako datum 10. november. Njegovo pristnost naj bi potrdil še drugi vir, seznanjen s potekom pogovorov. V četrtek je potrdil tudi Putinov zunanjepolitični svetovalec Jurij Ušakov, da si Moskva prizadeva za vrnitev Natove vojaške prisotnosti na raven iz leta 1997.
Zakaj ravno leto 1997?
Leto 1997 je v tej zgodbi pomembno, ker je bilo to obdobje pred velikimi krogi širitve zavezništva proti vzhodu. Takrat so bile članice Nata predvsem države zahodne Evrope, v naslednjih letih pa so se mu pridružile številne nekdanje članice vzhodnega bloka.
Če Moskva zahteva vrnitev na raven iz tega leta, to v praksi pomeni, da želi razveljaviti posledice širitve zavezništva. Prav zato strokovnjaki takšno zahtevo razumejo kot posegu v temelje evropske varnostne ureditve, ne kot običajno pogajalsko točko.
Katere države bi bile na udaru?
Predlog naj bi predvideval, da bi se Nato umaknil iz držav, ki so se zavezništvu pridružile po letu 1997. Po navedbah nemškega Bilda so to Poljska, Češka in Madžarska, ki so članice postale leta 1999. Zraven so še Estonija, Latvija, Litva, Slovenija, Romunija in Bolgarija, ki so se pridružile leta 2004.
Po takšnem scenariju bi bilo vzhodno krilo Nata občutno oslabljeno. Rusija pa bi pridobila lažji strateški dostop proti evropskemu prostoru.
Ne gre le za Ukrajino
Po poročanju New York Timesa ruske zahteve presegajo vprašanje morebitnih ozemeljskih koncesij Ukrajine. Moskva naj bi želela poseči v samo zasnovo evropske varnostne arhitekture in bistveno zmanjšati vojaško prisotnost Nata na vzhodu Evrope.
Dokument naj bi vseboval še več zahtev:
- popolno ustavitev zahodnih dobav orožja Ukrajini,
- zavezo, da se Nato v prihodnje ne bo več širil proti vzhodu,
- zaprtje Natovih vojaških oporišč v baltskih državah,
- trajno nevtralnost Ukrajine zunaj vojaških zavezništev,
- prepustitev celotnega Donbasa Rusiji.
Donbas je območje na vzhodu Ukrajine, ki je že dolgo v središču spora. Zahteva po njegovi celotni predaji je zato ena najbolj občutljivih točk v pogajanjih.
Tudi jedrsko orožje v igri
Moskva naj bi posegla tudi na področje evropskega jedrskega odvračanja. Od Francije in Združenega kraljestva naj bi zahtevala zagotovilo, da svojega jedrskega orožja ne bosta uporabili za zaščito drugih evropskih držav.
Gre za državi, ki imata lastno jedrsko orožje in sta obenem članici Nata. Zato bi bila takšna zaveza pomembna za razumevanje, kako močno zaščito zavezništvo zagotavlja svojim članicam.
Zelenski: Nato v zameno za ozemlje?
Zgodba ima še eno plast. Po navedbah ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega naj bi Združene države Ukrajini ponudile članstvo v Natu v zameno za odstop dela ozemlja Rusiji.
Ruski predsednik Vladimir Putin bi takšen dogovor lahko predstavil kot pomembno popuščanje Moskve. Čeprav naj bi bile ruske zahteve do Nata precej širše.
Kaj to pomeni za bralce?
Gre za pogajalska izhodišča ene strani, ne za dogovor. To je pomembno, ko beremo takšna poročila. Vir ne navaja, kako so se na zahteve odzvale druge strani. Zato je prezgodaj sklepati, da bi se katera od omenjenih zahtev res uresničila.
Vseeno je dokument zanimiv tudi za Slovenijo, saj je na seznamu držav, ki so se zavezništvu pridružile leta 2004. Seznam in zahteve prihajajo iz poročanja New York Timesa in Bilda. Zadnji krog pogajanj v Abu Dabiju je pokazal, da se pogovori ne dotikajo le Ukrajine, ampak tudi širše evropske varnosti.
Razvoj dogodkov je smiselno spremljati prek preverjenih medijev in uradnih virov. Pri tako občutljivih temah se podrobnosti pogosto spreminjajo iz dneva v dan, zato se splača primerjati poročanje več različnih medijev.
Dobro je tudi ločiti med zahtevami, ki jih ena stran postavi na začetku pogajanj, in končnimi dogovori. Pogajalska izhodišča so pogosto izrazito maksimalistična, o njihovi resnični teži pa bo mogoče govoriti šele, ko bodo znani odzivi drugih strani.






