Pretep 13-letne deklice na strehi celjskega nakupovalnega središča pred tremi leti ne bo imel kazenskega epiloga. Sodišče je namreč v celoti ustavilo postopke zoper mladostnike, ki so jo takrat obkolili, fizično in psihično maltretirali ter vse skupaj snemali.
Takšen razplet je v družini napadene najstnice sprožil val ogorčenja nad delovanjem pravosodja, poroča portal 24ur.
»Bili so mladostniki, stari od 14 do 16 let, in vsi oproščeni«
Mama oškodovanke je zaradi varovanja zasebnosti svoje hčerke želela ostati neimenovana. Opozarja, da je šlo za premišljeno in surovo izživljanje, polno groženj, brc, vlečenja za lase in poniževanja.
Odločitev pravosodnih organov jo je povsem šokirala. Takole je povedala:
»Bili so mladostniki, stari od 14 do 16 let, in vsi oproščeni. Tudi starši niso bili nič kaznovani. Kot mama in državljanka ne morem sprejeti tega občutka, da je po vsem, kar je prestala moja hčerka, končni rezultat takšen, da nihče ne odgovarja za to nasilje.«
Zakaj je sodišče ustavilo postopke?
Glavni razlog za takšen izid so zakonske omejitve. Napadalci v času dejanja še niso imeli 16 let. Zakonodaja določa, da se mlajšim mladoletnikom lahko sodi le za kazniva dejanja, pri katerih zagrožena zaporna kazen presega pet let.
Za obravnavana dejanja, torej nasilništvo, grožnje in nepooblaščeno snemanje, so predvidene nižje kazni. Sodišče zato po navedbah iz vira nima pravne podlage za ukrepanje.
Opustili so tudi pregon edine polnoletne osebe, ki je bila na prizorišču. Pri tej odločitvi je sodišče uporabilo načelo smotrnosti.
»Kaj pa otrok, ki je bil žrtev?«
Vsa teža dolgotrajnega in neuspešnega postopka se je tako zgrnila na žrtev. Mama je razočarana in se sprašuje, kje je v vsej zgodbi ostala njena hči.
»Kaj pa otrok, ki je bil žrtev? Nanj je bilo pa kar pozabljeno? Na koncu se torej žrtev, moja hči, tu počuti najslabše. Kot da je ona nekaj naredila. Kot da je ona česa kriva.«
Od pristojnih zahteva pojasnila, hkrati pa poziva k nujnim spremembam zakonodaje.
Odziv stroke: »V praksi vse to odpove«
Ne oglaša se le družina, temveč tudi stroka. Leonida Zalokar, strokovnjakinja za vzgojo in vedenjske motnje mladih, ugotavlja, da je institucionalni odziv popolnoma odpovedal.
»Na deklarativni ravni imamo zapisano ničelno toleranco do nasilja, polno nekih protokolov, v praksi pa potem vse to odpove.«
Del krivde pripisuje permisivnemu vzgojnemu modelu, ki mladostnike razrešuje vsakršne odgovornosti.
Po njenem mnenju je izostanek posledic za tako brutalno dejanje uničujoč signal za celotno družbo. Poudarja:
»Dejstvo je, da se potem vprašaš, zakaj bi sploh karkoli prijavili. Kaj je potem v naši družbi tisto, kar terja neko odgovornost? Kaj je v naši družbi dejanje, ki terja posledice? Očitno nič.«
Kaj to pomeni za starše in šole?
Zgodba iz Celja odpira vprašanja, o katerih se v javnosti pogosto govori. Kako dobro je mladoletnike zaščitena žrtev, če storilci zaradi starosti ostanejo brez kazenskega pregona? In kdo naj prevzame odgovornost, ko postopek ne privede do nobene sankcije?
Zakon za mlajše mladoletnike določa jasno mejo. Za dejanja z nižjimi zagroženimi kaznimi sodišče kazenskega postopka ne more peljati naprej. Zato se družina napadene deklice počuti, kot da je ostala sama s posledicami.
Mama zahteva odgovore in spremembe zakonodaje, strokovnjakinja pa opozarja na vrzel med zapisano ničelno toleranco do nasilja in dejanskim ravnanjem v praksi. Ali bo kdo na to odgovoril, bo pokazal čas.
Primer ostaja opomin, kako pomembno je, da imajo žrtve nasilja med vrstniki občutek, da jih sistem sliši. Po besedah mame in strokovnjakinje se zdaj marsikdo sprašuje, ali se sploh splača prijaviti nasilje.
