.png)
Osnovna šola Livada v Ljubljani je v središču pozornosti. Ravnatelj Goran Popović je v pogovoru za Delo razkril, katerim željam staršev so ustregli in katerim ne. Nekateri starši so namreč zahtevali, da bi deklice in dečki pri pouku sedeli ločeno. Šola na to ni pristala.
Na šoli se vsak dan srečujejo različne kulture, jeziki in vere. Med 415 učenci je po navedbah ravnatelja dobra tretjina muslimanske veroizpovedi. Učenci prihajajo iz 32 držav in govorijo 18 različnih jezikov.
Zdrava pamet in korist otrok
Popović šolo vodi že 15 let. Pri odločanju o željah staršev po njegovih besedah izhaja predvsem iz zdrave pameti in išče rešitve, ki so v korist otrok. Tako so učencem, ki določenih živil zaradi verskih prepričanj ne uživajo, omogočili prilagojeno prehrano.
Pri ločenem sedenju deklic in dečkov pa je bila meja jasna. Ravnatelj opozarja, da bi takšna odločitev lahko pripeljala do novih zahtev, na primer po ločenem izvajanju športne vzgoje. To ni skladno z organizacijo pouka in načeli šole.
Hidžab v tretjem razredu
Popović je spregovoril tudi o učenki tretjega razreda, ki nosi hidžab. To je naglavna ruta, ki zakriva lase in vrat, obraza pa ne. Po njegovih besedah je to šele drugi tak primer v njegovih petnajstih letih vodenja šole.
Pojasnil je, kako so se odzvali sošolci: »Ko sem ugotovil, da so sošolci deklico sprejeli brez posebnih komentarjev,« je dejal. Dodal je, da zadržkov niso izražali niti zaposleni niti starši. Zato po njegovi oceni posebno ukrepanje ni bilo potrebno.
Plavalni tečaji: največji izziv
Več izzivov se po ravnateljevih besedah pojavlja pri organizaciji plavalnih tečajev. Tam so zaradi verskih prepričanj lahko prikrajšane predvsem učenke.
»Pri organizaciji plavalnih tečajev se res srečujemo z izzivom, saj so zaradi verskih prepričanj lahko prikrajšane predvsem učenke. Nekatere se znajdejo pred težko izbiro: upoštevati verska navodila in se na bazenu pojaviti v prilagojenih kopalkah, ob tem pa se soočiti z morebitnimi radovednimi pogledi, ali pa se prilagoditi običajnim pravilom plavalnega tečaja, kar lahko doživljajo kot odmik od pravil svoje verske skupnosti. V takšnih okoliščinah se nekatere deklice v dogovoru s starši odločijo, da se plavalnega tečaja ne bodo udeležile,« je povedal Popović.
Opozoril je tudi, da so učenke zaradi takšnih odločitev prikrajšane za pomembno življenjsko veščino, ki je povezana tudi z varnostjo v vodi. Pri iskanju rešitev je po njegovem mnenju treba upoštevati otrokovo dobrobit, varnost, pravico do izobraževanja in pomen plavalne pismenosti. Hkrati pa je treba ostati znotraj pravil, ki veljajo za vse učence.
Slovenska zastava in himna v vsaki učilnici
Ravnatelj ocenjuje, da se je odnos slovenske družbe do kulturne in verske raznolikosti v zadnjih petnajstih letih poslabšal. Poudarja, da spoštovanje drugih kultur ne pomeni odpovedovanja lastni identiteti. Zato imajo v vseh učilnicah izobešeno slovensko zastavo in besedilo slovenske himne.
Odziv Mateja Lahovnika
Na primer se je odzval tudi ekonomist in nekdanji minister Matej Lahovnik. Opozoril je na nevarnost postopnega premikanja meja. Svoje misli je zapisal na omrežju X.
»Nekateri starši so na osnovni šoli sredi Ljubljane celo zahtevali, da bi deklice in dečki pri pouku sedeli ločeno. Dogaja se nam sindrom kuhane žabe, ki ob postopnem segrevanju vode ne opazi, da se bo skuhala,« je zapisal Lahovnik.
Objava je na omrežju X datirana 3. novembra 2026.
Kaj iz tega izhaja?
Zgodba z ene ljubljanske osnovne šole kaže, kako zahtevno je usklajevanje različnih verskih in kulturnih navad s skupnimi pravili. Šola je nekaterim željam ustregla, na primer pri prehrani. Pri drugih je ostala pri pravilih, ki veljajo za vse, in pri načelih organizacije pouka.
Ravnatelj je jasno povedal, da mu je vodilo otrokova korist. Najbolj občutljiva točka ostaja plavanje, kjer gre po njegovih besedah za življenjsko veščino in varnost v vodi. Lahovnikov odziv pa kaže, da se o tem, kje so meje prilagajanja, v javnosti pogovarjajo tudi zunaj šolskih zidov.
